Prebrodili smo poletno abstinenco od petja. Letos je bila precej kratka, saj smo 6. julija še na polno peli na Joštovi novi maši, ta teden pa smo v ponedeljek že imeli vaje z Domoljubnim zborom v Rovtah. Včeraj spet smer Logatec, tokrat v novi, malenkost večji kii pride: da bo več prostora za otroke in inštrumente, ko jih bom spet skoraj vsak dan vozil na Vrhniko v glasbeno. Začeli smo ob pol desetih z biserom: prizemljeni smo bili tako in tako, saj se poletje pevske abstinence na glasilkah kar precej pozna. Potem smo drgnili še Marietto Cistelero in seveda Danso de Castelltercol za tekmovanje v Španiji. Dan prej mi je pesem uspelo prevesti, Marjan pa jo je prebral pred vsemi. Sem bil kar počaščen, take reči mu niso prav podobne. Vadili smo tudi novo Whitacrovo Lux aurisque in seveda ljubko Čopijevo Ave Mario. Ko le ljudje ne bi tako kapljali.
Dan je bil sicer z dežnim nalivi precej pogrebni, smo ga pa začinili s petjem na poroki na Rakeku. Zadnje čase so naši nastopi kar žur, posebej če so na sporedu tudi kakšne mladinske duhovne. Super je bilo: mislim, da sta tudi Katarina in Boris to čutila. Bog ju živi, njiju in njunega sina.
Danes pa sem glas posodil domoljubju: v Rovtah je bila slovesnost ob 70-obletnici postavitve farne kapelice v Rovtah. Začeli pa na soncu, potem pa nas je ploha pregnala v cerkev. So pa pesmi s skoraj obnovljenega kora zadonele še bolj veličastno: Zmagala si, Devica slavna, Oj, Doberdob, Rož, Podjuna, Zila in Moja domovina. Pel je tudi nepozabni Marko Fink in imel sem to čast, da sem mu držal note za Devico slavno: kako je blago rohnelo tam za desnim ušesom. Skupaj z vsemi nagovori in veznim besedilom je vse skupaj imelo rep in glavo. Vredni so spomina vsi padli v 1. in 2. vojni in vsi pomorjeni v pozni pomladi leta 1945. Ponosno sem predstavljal Brezovico in vse naše izginule domobrance, ki se niso nikoli vrnili na Brezovico in Lukovico, v Dragomer, na Log ali v Vnanje in Notranje Gorice. Predstavljal sem tudi starega očeta Tončka, ki mu je Gadova pištola v glavo pognala tri naboje, ženo Pepo pa pustila z devetimi, večinoma nedoraslimi otroki.
Da ne omenim tega, da v avtu kar naprej prepevam. Zadnje čase drajsam najlepše skupine Toto. "I have a feeling that we are in Kansas anymore, Toto. Nor we are in summer." (Ali pa je letošnje poletje sploh obstajalo?).
Glasilke so ogrete in leto petja je pred nami: da preživim to suženjstvo v službi.
Dan je bil sicer z dežnim nalivi precej pogrebni, smo ga pa začinili s petjem na poroki na Rakeku. Zadnje čase so naši nastopi kar žur, posebej če so na sporedu tudi kakšne mladinske duhovne. Super je bilo: mislim, da sta tudi Katarina in Boris to čutila. Bog ju živi, njiju in njunega sina.
Danes pa sem glas posodil domoljubju: v Rovtah je bila slovesnost ob 70-obletnici postavitve farne kapelice v Rovtah. Začeli pa na soncu, potem pa nas je ploha pregnala v cerkev. So pa pesmi s skoraj obnovljenega kora zadonele še bolj veličastno: Zmagala si, Devica slavna, Oj, Doberdob, Rož, Podjuna, Zila in Moja domovina. Pel je tudi nepozabni Marko Fink in imel sem to čast, da sem mu držal note za Devico slavno: kako je blago rohnelo tam za desnim ušesom. Skupaj z vsemi nagovori in veznim besedilom je vse skupaj imelo rep in glavo. Vredni so spomina vsi padli v 1. in 2. vojni in vsi pomorjeni v pozni pomladi leta 1945. Ponosno sem predstavljal Brezovico in vse naše izginule domobrance, ki se niso nikoli vrnili na Brezovico in Lukovico, v Dragomer, na Log ali v Vnanje in Notranje Gorice. Predstavljal sem tudi starega očeta Tončka, ki mu je Gadova pištola v glavo pognala tri naboje, ženo Pepo pa pustila z devetimi, večinoma nedoraslimi otroki.
Da ne omenim tega, da v avtu kar naprej prepevam. Zadnje čase drajsam najlepše skupine Toto. "I have a feeling that we are in Kansas anymore, Toto. Nor we are in summer." (Ali pa je letošnje poletje sploh obstajalo?).
Glasilke so ogrete in leto petja je pred nami: da preživim to suženjstvo v službi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar