SOZVOČENJA 2014, Zagorje ob Savi, KUD ADORAMUS, Logatec, THE GROUND

Sozvočenja 2014

Pot naju je odpeljala daleč ob reko Krko, na Otočec. V soboto popoldne pa sem kot drevni mostiščarji v tretjem delu Bobrov odbrzel po avtocesti najprej do dežele svojih prednikov, starodavne šentviške fare. Ko sem se pod večer vozil skozi Radohovo vas in Temenico, sem na levi slutil mogočno cerkev sv. Vida v trgu istega imena, nedaleč znamenitega stiškega samostana. Tu je tekla zibel moje mame Marice in v tej cerkvi se je njen alt razlegal med drugimi mladimi pevkami, ki jih je zbral novi organist. Starega je vzela krvava vojna, novi pa je nosil rdečo kravato, zato so mu stari pevci odrekli svoje glasove. Pa je zbral mlade moči in moja mati je bila tudi med njimi. Trajekt je brzel naprej proti Sobračam, do koder je lansko poletje segla tudi ena od mojih epopej po Badjurovi poti. Zanimivo je, kako si zapomniš pokrajino, če jo premeriš peš. Moj stari oče Jože in njegovi bratje, posebej stric Janez Sadar, ki je bil organist na Dobrovi, so bili izvrstni tenorji. Morda sem po materini veji podedoval tudi svoj glas, ki mi je v veliko veselje, še posebej v sozvočju logaškega Adoramusa.
Kmalu je moja srebrna avtobarka uzrla tudi Bogenšperk, se spustila v Šmartno, si tam našlo pot do Litije in Zagorje je bilo res že prav blizu, Delavski dom v Zagorju pa tudi ni bilo težko najti. Hyundaija sem pustil pri pokopališču in z mapo pohitel poiskat svoje sopevce. V hali so me pričakale male živali, med katerimi so bili najbolj izvrstni pevci petelini, ki so nam cel večer izvabljali šegav nasmešek na ustnice. Ker sem celo pot pel z zvoki osemdesetih s hrvaške estrade, sem bil glasovno kar dovolj ogret. Moje ljube pevske druge in družice sem srečal po stari šegi malo v dvorani malo za šankom malo v pripravljalnem prostoru. Kako ljubi so mi postali ti Logačani v zadnjih dveh letih in prav vesel sem, da so me vzeli za svojega! Zleknil sem se v sedež pri sopranistkah in program se je začel.
Najprej so bili na vrsti cerkveni pevci iz prečudnega kraja Vrhnike, kjer jih tudi nekaj poznam: naš Marquito, pa Blaž Tomšič, njegova sestra Maruša, pa dr. Helena Vencelj, Mivškova, ki jo videvam v glasbeni šoli, pa Bučkova svakinja Lucija, moja tretja sestrična, pa Blaž Dobrovoljc z Verda in še kdo. Kmalu so bile na vrsti tudi Tonje iz Borovnice, naš Cesc Fabergas s svojo novo tetralogijo letnih časov in med njimi Rakičanke po poreklu: mama in dve sestri našega Andraža. V vsakem zboru mora biti vsaj en Rakičan, pravijo ti dobri pevci izpod Vihrovce, pri Tonjah pa jih je kar nekaj, tako da je že kar malo kičasto :-)
Kmalu je bil na vrsti odmor, odbrzeli smo v pripravljalni prostor in naš dragi Marjan se je kar naeksperimentiral, da nas je lahko razporedil po premajhnem odru. Res je bilo malo tesno, ko smo peli obe Lux, svetli luči ameriških skladateljev zadnjih desetletij. Za biserno prelep Ground pa smo se raztegnili po dvorani in o nebesih, polnih Njegove slave, sem prepeval prav zraven Simona Korošca, dirigenta zmagovitih Anamank iz Ribnice. Prijeten mladenič, prav nič vzvišen: spomnim se ga še iz skavtskih časov iz Štepanje vasi.
Žal sem moral precej oditi: izpil sem le časico rujnega vinca, da martinovo ne zamre povsem v pozabo, in potem spoznaval dolenjske vasi med Gabrovko in Mirno, spet prepeval celo plejado hrvaških šansonov in naposled pribrzel nazaj k reki Krki, vzel kitaro in odigral še nekaj kastiljskih napevov skupaj z mladimi brati in sestrami v Kristusu iz ene od ljubljanskih skupnosti.
Za menoj je bil dan, poln melodij. In spet sem bil srečen, da sem lahko nastopil skupaj z Adoramusom, v katerem je zapela tudi moja najstarejša Zala, ki se precej podobno kot njen oče veseli življenja in kdaj pa kdaj jezljivo jadikuje nad njim. Dobro smo se odrezali in vstopil sem v tretje leto, polno petja in glasbe. Naslednji koncert pa kar v Galusovi dvorani, ampak tja pa se bom lahko odpeljal kar z vlakom, saj imamo Ljubljano tako rekoč pred pragom.