Tak velik koncert, kot smo ga imeli včeraj v Cankarjevem domu včeraj, in še pred razprodano dvorano, ni mačji kašelj. Cel december me je skrbelo, ali bom zdržal z zdravjem, ker se me je kar naprej po malem nekaj lotevalo, pa sem hvala Bogu bil na veliki dan kar fit. Zanimivo je, kako se tedni in meseci priprave zgostijo v nekaj deset minut pevskega in glasbenega ustvarjanja. Cankarjev dom je za nas z dežele po svoje kar privlačen izziv, saj nas vesoljna bela Ljubljana včasih gleda malo postrani, zato je bilo še toliko bolj razveseljujoče, da je bila Gallusova dvorana že tedne pred koncertom razprodana.
In potem je ponavadi tako, da se vse odvije s svetlobno naglico. Prikapljali smo z vseh koncev v klet velikega hrama kulture, kjer smo se razporedili po najrazličnejših garderobah in dvoranah. Najprej je bila na vrsti generalka pred seveda prazno dvorano. Celotno prizorišče se mi je z vsemi tistimi lučmi zdelo kot Enterprise ali Galactica, za kulisami pa sem slutil Scottyja, da nas prežarči nekam v vesolje. Stal sem takoj za trobilsko sekcijo in povem vam: žgalo je na polno. Res me veseli, da kar nekaj teh glasbenikov poznam: brata Avšič in njuno sestro Ano itak poznam že od malih nog, pa Tineta Vučka, trobilce, klarinetiste, le godalcev bolj malo: naši Lucijo in Majo pa kontrabasista, svetovnega popotnika Megliča, Azro, Evo Šraj, pa še kdo bi se našel. In pred vsemi naš Marjan, po čigar žilah teče pristna hribovska kri mnogih prednikov, ki so prisluškovali pticam v pomladnem bukovju in rohnečemu bučanju starodavnih smrek v novembrskem viharju.
Potem smo se spet razkropili v svoje čumnate, da prebijemo dolgi čas do trenutka, ko se pridružimo Cantabilu na odru. Srce mi ni dalo, da ne bi prisluhnil inštrumentalnim skladbam v prvem delu koncerta. Imel sem srečo, da sem se pridružil Nevenki in Uroški s Črnega Vrha, in skriti za zaveso smo bili skoraj na odru, v neposredni bližini tolkalcev. Najprej je mimo odbrzela narasla Vltava, noseč v sebi slovanski ponos in sanje. Gomez in Čajkovski sta začarala s španskim melosom in čarobnim glasom Mojce Bitenc. Nato pa andaluzijski koncert in slovenski kitarski kvartet, v katerem strune urno prebira naš Mario Kurtjak, ki ni samo glasbenik in znanstvenik, ampak povsem preprost prijatelj in zanimiv sogovornik.
Nato je švignil mimo še drugi del koncerta z združenim zborom, ki je povsem zapolnil praznino za orkestrom. Ko je iz 150 grl zadonela Haendlova Aleluja, so se razprla nebesa in v utrujena srca vseh v dvorani je šinilo upanje Njega, ki ga zdaj naš pokojni Jože Gregorič, en in neponovljivi Đoksi, neukrotljivi Logačan, ljubitelj lepe besede in stare dobre rock glasbe, gleda iz obličja v obličje. Moje srce je v rakvi z njim in ga pogreša: pogreša duhovno navdušenje, ki ga je znal vlivati v srca župljanov in ljudi od drugod, pa tudi tolikih prijateljev in znancev. In če mi v duši zamre hrepenenje in živim tjavdan, brez pravega cilja, včasih skoraj onemogel od vsega napora in večnega gibanja, mi spomin na tega mojega vrstnika prikliže nadih solze na oči in v grlu me nekaj stisne. Počivaj v miru, dragi Jože!
Lepi angleški napevi z Lucasom izpod Južnega križa in nepozabna kneginja čardaša, ki nas je vse očarala s svojim lepim glasom in preprostostjo, so počasi peljali koncert h koncu. Marjan je Cantabile popeljal še čez nekaj sproščenih skladb avstrijskih mojstrov, o božiču in božičku sta prepevali Teja in Petra, Marjan Bunič pa nas je spomnil na pogumnega zajčka, ki se ni ustrašil zastavnega medveda, in s preprostim vprašanjem obrnil vse na glavo. Bodimo tudi mi zajčki in si ne otežujmo preveč življenja. Bog nas ne zavrže, tudi če povsem zabluzimo, in to je veselo sporočilo božiča, ki trka na vrata: Vsemogočni se je v svoji ljubezni spustil do ljudi.
Naša izsušena usta so se še poplaknila na Ferantovem vrtu za filofaksom: glasbeniki in pevci so se pomešali in si bili edini, da čez vipavsko vino ga pa ni.
Se vidimo v Logatcu v nedeljo, 4. januarja naslednje leto: ob sedmih zvečer v športni dvorani na ponovitvi koncerta iz Cankarja. Moja kia pride tja kar sama: po mojem zlahka najdete pot na Logaško planoto tudi vi. Pa zdravi ostanite!
In potem je ponavadi tako, da se vse odvije s svetlobno naglico. Prikapljali smo z vseh koncev v klet velikega hrama kulture, kjer smo se razporedili po najrazličnejših garderobah in dvoranah. Najprej je bila na vrsti generalka pred seveda prazno dvorano. Celotno prizorišče se mi je z vsemi tistimi lučmi zdelo kot Enterprise ali Galactica, za kulisami pa sem slutil Scottyja, da nas prežarči nekam v vesolje. Stal sem takoj za trobilsko sekcijo in povem vam: žgalo je na polno. Res me veseli, da kar nekaj teh glasbenikov poznam: brata Avšič in njuno sestro Ano itak poznam že od malih nog, pa Tineta Vučka, trobilce, klarinetiste, le godalcev bolj malo: naši Lucijo in Majo pa kontrabasista, svetovnega popotnika Megliča, Azro, Evo Šraj, pa še kdo bi se našel. In pred vsemi naš Marjan, po čigar žilah teče pristna hribovska kri mnogih prednikov, ki so prisluškovali pticam v pomladnem bukovju in rohnečemu bučanju starodavnih smrek v novembrskem viharju.
Potem smo se spet razkropili v svoje čumnate, da prebijemo dolgi čas do trenutka, ko se pridružimo Cantabilu na odru. Srce mi ni dalo, da ne bi prisluhnil inštrumentalnim skladbam v prvem delu koncerta. Imel sem srečo, da sem se pridružil Nevenki in Uroški s Črnega Vrha, in skriti za zaveso smo bili skoraj na odru, v neposredni bližini tolkalcev. Najprej je mimo odbrzela narasla Vltava, noseč v sebi slovanski ponos in sanje. Gomez in Čajkovski sta začarala s španskim melosom in čarobnim glasom Mojce Bitenc. Nato pa andaluzijski koncert in slovenski kitarski kvartet, v katerem strune urno prebira naš Mario Kurtjak, ki ni samo glasbenik in znanstvenik, ampak povsem preprost prijatelj in zanimiv sogovornik.
Nato je švignil mimo še drugi del koncerta z združenim zborom, ki je povsem zapolnil praznino za orkestrom. Ko je iz 150 grl zadonela Haendlova Aleluja, so se razprla nebesa in v utrujena srca vseh v dvorani je šinilo upanje Njega, ki ga zdaj naš pokojni Jože Gregorič, en in neponovljivi Đoksi, neukrotljivi Logačan, ljubitelj lepe besede in stare dobre rock glasbe, gleda iz obličja v obličje. Moje srce je v rakvi z njim in ga pogreša: pogreša duhovno navdušenje, ki ga je znal vlivati v srca župljanov in ljudi od drugod, pa tudi tolikih prijateljev in znancev. In če mi v duši zamre hrepenenje in živim tjavdan, brez pravega cilja, včasih skoraj onemogel od vsega napora in večnega gibanja, mi spomin na tega mojega vrstnika prikliže nadih solze na oči in v grlu me nekaj stisne. Počivaj v miru, dragi Jože!
Lepi angleški napevi z Lucasom izpod Južnega križa in nepozabna kneginja čardaša, ki nas je vse očarala s svojim lepim glasom in preprostostjo, so počasi peljali koncert h koncu. Marjan je Cantabile popeljal še čez nekaj sproščenih skladb avstrijskih mojstrov, o božiču in božičku sta prepevali Teja in Petra, Marjan Bunič pa nas je spomnil na pogumnega zajčka, ki se ni ustrašil zastavnega medveda, in s preprostim vprašanjem obrnil vse na glavo. Bodimo tudi mi zajčki in si ne otežujmo preveč življenja. Bog nas ne zavrže, tudi če povsem zabluzimo, in to je veselo sporočilo božiča, ki trka na vrata: Vsemogočni se je v svoji ljubezni spustil do ljudi.
Naša izsušena usta so se še poplaknila na Ferantovem vrtu za filofaksom: glasbeniki in pevci so se pomešali in si bili edini, da čez vipavsko vino ga pa ni.
Se vidimo v Logatcu v nedeljo, 4. januarja naslednje leto: ob sedmih zvečer v športni dvorani na ponovitvi koncerta iz Cankarja. Moja kia pride tja kar sama: po mojem zlahka najdete pot na Logaško planoto tudi vi. Pa zdravi ostanite!
