Ljubezen do petja

Ljubezen do petja sem podedoval od mame. Moja mama je bila doma iz Šentvida pri Stični, kjer je bilo petje v rodbini. Že kot dekle je pela v domačem župnijskem zboru, potem pri Sv. Petru v Ljubljani, ko pa se je preselila na Log, je pela za nas in z nami, otroki. Na stara leta, potem ko je ovdovela, je pela v domačem cerkvenem zboru na Logu.

Ne bom našteval, kje sem pel sam: zanimiva pa se mi zdi ta ljubezen do petja, ki sem jo srkal z materinim mlekom in njenimi pesmimi. Oče je ponavadi samo brundal, ni pel na glas in z veseljem kot mami.. Tudi meni petje zelo veliko pomeni in v zadnjih nekaj letih se skušam tudi izobraziti na področju branja not. Ugotovil sem, da je najbolje začeti na začetku, tako da skoraj prav vsako jutro preberem nekaj malega iz učbenikov "Mali glasbenik", in sicer iz delov 3 in 4. Nekoč bom obvladal note in bral tudi prima vista, ker imam tako rad zborovsko glasbo.

Če mi ne bo od avdicije do avdicije pamet šla v maloro :-)

"MY HEART IS IN THE COFFIN THERE WITH CAESAR." (WILLIAM SHAKESPEARE)

Tak velik koncert, kot smo ga imeli včeraj v Cankarjevem domu včeraj, in še pred razprodano dvorano, ni mačji kašelj. Cel december me je skrbelo, ali bom zdržal z zdravjem, ker se me je kar naprej po malem nekaj lotevalo, pa sem hvala Bogu bil na veliki dan kar fit. Zanimivo je, kako se tedni in meseci priprave zgostijo v nekaj deset minut pevskega in glasbenega ustvarjanja. Cankarjev dom je za nas z dežele po svoje kar privlačen izziv, saj nas vesoljna bela Ljubljana včasih gleda malo postrani, zato je bilo še toliko bolj razveseljujoče, da je bila Gallusova dvorana že tedne pred koncertom razprodana.
In potem je ponavadi tako, da se vse odvije s svetlobno naglico. Prikapljali smo z vseh koncev v klet velikega hrama kulture, kjer smo se razporedili po najrazličnejših garderobah in dvoranah. Najprej je bila na vrsti generalka pred seveda prazno dvorano. Celotno prizorišče se mi je z vsemi tistimi lučmi zdelo kot Enterprise ali Galactica, za kulisami pa sem slutil Scottyja, da nas prežarči nekam v vesolje. Stal sem takoj za trobilsko sekcijo in povem vam: žgalo je na polno. Res me veseli, da kar nekaj teh glasbenikov poznam: brata Avšič in njuno sestro Ano itak poznam že od malih nog, pa Tineta Vučka, trobilce, klarinetiste, le godalcev bolj malo: naši Lucijo in Majo pa kontrabasista, svetovnega popotnika Megliča, Azro, Evo Šraj, pa še kdo bi se našel. In pred vsemi naš Marjan, po čigar žilah teče pristna hribovska kri mnogih prednikov, ki so prisluškovali pticam v pomladnem bukovju in rohnečemu bučanju starodavnih smrek v novembrskem viharju.
Potem smo se spet razkropili v svoje čumnate, da prebijemo dolgi čas do trenutka, ko se pridružimo Cantabilu na odru. Srce mi ni dalo, da ne bi prisluhnil inštrumentalnim skladbam v prvem delu koncerta. Imel sem srečo, da sem se pridružil Nevenki in Uroški s Črnega Vrha, in skriti za zaveso smo bili skoraj na odru, v neposredni bližini tolkalcev. Najprej je mimo odbrzela narasla Vltava, noseč v sebi slovanski ponos in sanje. Gomez in Čajkovski sta začarala s španskim melosom in čarobnim glasom Mojce Bitenc. Nato pa andaluzijski koncert in slovenski kitarski kvartet, v katerem strune urno prebira naš Mario Kurtjak, ki ni samo glasbenik in znanstvenik, ampak povsem preprost prijatelj in zanimiv sogovornik.
Nato je švignil mimo še drugi del koncerta z združenim zborom, ki je povsem zapolnil praznino za orkestrom. Ko je iz 150 grl zadonela Haendlova Aleluja, so se razprla nebesa in v utrujena srca vseh v dvorani je šinilo upanje Njega, ki ga zdaj naš pokojni Jože Gregorič, en in neponovljivi Đoksi, neukrotljivi Logačan, ljubitelj lepe besede in stare dobre rock glasbe, gleda iz obličja v obličje. Moje srce je v rakvi z njim in ga pogreša: pogreša duhovno navdušenje, ki ga je znal vlivati v srca župljanov in ljudi od drugod, pa tudi tolikih prijateljev in znancev. In če mi v duši zamre hrepenenje in živim tjavdan, brez pravega cilja, včasih skoraj onemogel od vsega napora in večnega gibanja, mi spomin na tega mojega vrstnika prikliže nadih solze na oči in v grlu me nekaj stisne. Počivaj v miru, dragi Jože!
Lepi angleški napevi z Lucasom izpod Južnega križa in nepozabna kneginja čardaša, ki nas je vse očarala s svojim lepim glasom in preprostostjo, so počasi peljali koncert h koncu. Marjan je Cantabile popeljal še čez nekaj sproščenih skladb avstrijskih mojstrov, o božiču in božičku sta prepevali Teja in Petra, Marjan Bunič pa nas je spomnil na pogumnega zajčka, ki se ni ustrašil zastavnega medveda, in s preprostim vprašanjem obrnil vse na glavo. Bodimo tudi mi zajčki in si ne otežujmo preveč življenja. Bog nas ne zavrže, tudi če povsem zabluzimo, in to je veselo sporočilo božiča, ki trka na vrata: Vsemogočni se je v svoji ljubezni spustil do ljudi.
Naša izsušena usta so se še poplaknila na Ferantovem vrtu za filofaksom: glasbeniki in pevci so se pomešali in si bili edini, da čez vipavsko vino ga pa ni.
Se vidimo v Logatcu v nedeljo, 4. januarja naslednje leto: ob sedmih zvečer v športni dvorani na ponovitvi koncerta iz Cankarja. Moja kia pride tja kar sama: po mojem zlahka najdete pot na Logaško planoto tudi vi. Pa zdravi ostanite!

SOZVOČENJA 2014, Zagorje ob Savi, KUD ADORAMUS, Logatec, THE GROUND

Sozvočenja 2014

Pot naju je odpeljala daleč ob reko Krko, na Otočec. V soboto popoldne pa sem kot drevni mostiščarji v tretjem delu Bobrov odbrzel po avtocesti najprej do dežele svojih prednikov, starodavne šentviške fare. Ko sem se pod večer vozil skozi Radohovo vas in Temenico, sem na levi slutil mogočno cerkev sv. Vida v trgu istega imena, nedaleč znamenitega stiškega samostana. Tu je tekla zibel moje mame Marice in v tej cerkvi se je njen alt razlegal med drugimi mladimi pevkami, ki jih je zbral novi organist. Starega je vzela krvava vojna, novi pa je nosil rdečo kravato, zato so mu stari pevci odrekli svoje glasove. Pa je zbral mlade moči in moja mati je bila tudi med njimi. Trajekt je brzel naprej proti Sobračam, do koder je lansko poletje segla tudi ena od mojih epopej po Badjurovi poti. Zanimivo je, kako si zapomniš pokrajino, če jo premeriš peš. Moj stari oče Jože in njegovi bratje, posebej stric Janez Sadar, ki je bil organist na Dobrovi, so bili izvrstni tenorji. Morda sem po materini veji podedoval tudi svoj glas, ki mi je v veliko veselje, še posebej v sozvočju logaškega Adoramusa.
Kmalu je moja srebrna avtobarka uzrla tudi Bogenšperk, se spustila v Šmartno, si tam našlo pot do Litije in Zagorje je bilo res že prav blizu, Delavski dom v Zagorju pa tudi ni bilo težko najti. Hyundaija sem pustil pri pokopališču in z mapo pohitel poiskat svoje sopevce. V hali so me pričakale male živali, med katerimi so bili najbolj izvrstni pevci petelini, ki so nam cel večer izvabljali šegav nasmešek na ustnice. Ker sem celo pot pel z zvoki osemdesetih s hrvaške estrade, sem bil glasovno kar dovolj ogret. Moje ljube pevske druge in družice sem srečal po stari šegi malo v dvorani malo za šankom malo v pripravljalnem prostoru. Kako ljubi so mi postali ti Logačani v zadnjih dveh letih in prav vesel sem, da so me vzeli za svojega! Zleknil sem se v sedež pri sopranistkah in program se je začel.
Najprej so bili na vrsti cerkveni pevci iz prečudnega kraja Vrhnike, kjer jih tudi nekaj poznam: naš Marquito, pa Blaž Tomšič, njegova sestra Maruša, pa dr. Helena Vencelj, Mivškova, ki jo videvam v glasbeni šoli, pa Bučkova svakinja Lucija, moja tretja sestrična, pa Blaž Dobrovoljc z Verda in še kdo. Kmalu so bile na vrsti tudi Tonje iz Borovnice, naš Cesc Fabergas s svojo novo tetralogijo letnih časov in med njimi Rakičanke po poreklu: mama in dve sestri našega Andraža. V vsakem zboru mora biti vsaj en Rakičan, pravijo ti dobri pevci izpod Vihrovce, pri Tonjah pa jih je kar nekaj, tako da je že kar malo kičasto :-)
Kmalu je bil na vrsti odmor, odbrzeli smo v pripravljalni prostor in naš dragi Marjan se je kar naeksperimentiral, da nas je lahko razporedil po premajhnem odru. Res je bilo malo tesno, ko smo peli obe Lux, svetli luči ameriških skladateljev zadnjih desetletij. Za biserno prelep Ground pa smo se raztegnili po dvorani in o nebesih, polnih Njegove slave, sem prepeval prav zraven Simona Korošca, dirigenta zmagovitih Anamank iz Ribnice. Prijeten mladenič, prav nič vzvišen: spomnim se ga še iz skavtskih časov iz Štepanje vasi.
Žal sem moral precej oditi: izpil sem le časico rujnega vinca, da martinovo ne zamre povsem v pozabo, in potem spoznaval dolenjske vasi med Gabrovko in Mirno, spet prepeval celo plejado hrvaških šansonov in naposled pribrzel nazaj k reki Krki, vzel kitaro in odigral še nekaj kastiljskih napevov skupaj z mladimi brati in sestrami v Kristusu iz ene od ljubljanskih skupnosti.
Za menoj je bil dan, poln melodij. In spet sem bil srečen, da sem lahko nastopil skupaj z Adoramusom, v katerem je zapela tudi moja najstarejša Zala, ki se precej podobno kot njen oče veseli življenja in kdaj pa kdaj jezljivo jadikuje nad njim. Dobro smo se odrezali in vstopil sem v tretje leto, polno petja in glasbe. Naslednji koncert pa kar v Galusovi dvorani, ampak tja pa se bom lahko odpeljal kar z vlakom, saj imamo Ljubljano tako rekoč pred pragom.

PEVSKI VIKEND

Prebrodili smo poletno abstinenco od petja. Letos je bila precej kratka, saj smo 6. julija še na polno peli na Joštovi novi maši, ta teden pa smo v ponedeljek že imeli vaje z Domoljubnim zborom v Rovtah. Včeraj spet smer Logatec, tokrat v novi, malenkost večji kii pride: da bo več prostora za otroke in inštrumente, ko jih bom spet skoraj vsak dan vozil na Vrhniko v glasbeno. Začeli smo ob pol desetih z biserom: prizemljeni smo bili tako in tako, saj se poletje pevske abstinence na glasilkah kar precej pozna. Potem smo drgnili še Marietto Cistelero in seveda Danso de Castelltercol za tekmovanje v Španiji. Dan prej mi je pesem uspelo prevesti, Marjan pa jo je prebral pred vsemi. Sem bil kar počaščen, take reči mu niso prav podobne. Vadili smo tudi novo Whitacrovo Lux aurisque in seveda ljubko Čopijevo Ave Mario. Ko le ljudje ne bi tako kapljali.
Dan je bil sicer z dežnim nalivi precej pogrebni, smo ga pa začinili s petjem na poroki na Rakeku. Zadnje čase so naši nastopi kar žur, posebej če so na sporedu tudi kakšne mladinske duhovne. Super je bilo: mislim, da sta tudi Katarina in Boris to čutila. Bog ju živi, njiju in njunega sina.
Danes pa sem glas posodil domoljubju: v Rovtah je bila slovesnost ob 70-obletnici postavitve farne kapelice v Rovtah. Začeli pa na soncu, potem pa nas je ploha pregnala v cerkev. So pa pesmi s skoraj obnovljenega kora zadonele še bolj veličastno: Zmagala si, Devica slavna, Oj, Doberdob, Rož, Podjuna, Zila in Moja domovina. Pel je tudi nepozabni Marko Fink in imel sem to čast, da sem mu držal note za Devico slavno: kako je blago rohnelo tam za desnim ušesom. Skupaj z vsemi nagovori in veznim besedilom je vse skupaj imelo rep in glavo. Vredni so spomina vsi padli v 1. in 2. vojni in vsi pomorjeni v pozni pomladi leta 1945. Ponosno sem predstavljal Brezovico in vse naše izginule domobrance, ki se niso nikoli vrnili na Brezovico in Lukovico, v Dragomer, na Log ali v Vnanje in Notranje Gorice. Predstavljal sem tudi starega očeta Tončka, ki mu je Gadova pištola v glavo pognala tri naboje, ženo Pepo pa pustila z devetimi, večinoma nedoraslimi otroki.
Da ne omenim tega, da v avtu kar naprej prepevam. Zadnje čase drajsam najlepše skupine Toto. "I have a feeling that we are in Kansas anymore, Toto. Nor we are in summer." (Ali pa je letošnje poletje sploh obstajalo?).
Glasilke so ogrete in leto petja je pred nami: da preživim to suženjstvo v službi.